Se še spominjaš brezskrbnega otroštva- ko je bila tvoja največja skrb- da ne zmanjka jagodnega sladoleda in je vse dišalo po olju za sončenje? “Mama- nekdo mi je ukradel lopatko!”

In potem je prišlo tisto poletje – nenapovedano- nepričakovano in razpoznavno- ko prestopiš mejo. Nasmejano- hrepeneče in poln pričakovanj vstopiš v zapeljiv in omamen svet odraslih – presenečenje!

Štiri najstniške prijateljice- ki prvič ločeno preživljajo poletne počitnice- si v znamenje povezanosti pošiljajo skupne Hlače kot spodbudo v trenutkih osamljenosti in nemoči. Popeljejo nas v globoko doživljanje bolečega odraščanja- ko ne prepoznaš več svojega črno-belega sveta. Zakaj vse te barve? Zakaj ni več preprosto? Zakaj odrasli več ne občutijo bolečega prekipevanja čustev? Je bolečina res odsekano drevo v gozdu tvojega srca- ki je na koncu opustošen- prazen.

To poletje jih je popeljalo v razmišljanje o osnovnih bivanjskih resnicah: smislu življenja- ljubezni- smrti. Občutile so slast fizičnega hrepenenja- lepoto ustvarjalnosti- moč ljubosumja in bolečino izgube sočloveka. Pot nazaj ni več možna. Dekletom je dajalo psihično moč njihovo prijateljstvo- ki je ob pravih trenutkih zažarelo v vsej svoji iskrenosti.